Kraji okoli Ljubljane so skrbeli, da »mestni želodec« nikoli ni trpel lakote. Zalagali so ga s svežo zelenjavo, mesom, mlekom, sadjem, kruhom itn. Tako je še danes. Podeželsko zaledje Ljubljane še danes predstavlja njeno prehransko in samooskrbno varnost. Raznovrstnost lokalne hrane v MOL je bila in je posledica njene geografske razgibanosti. Hribovita območja na severozahodu (Toško Čelo, Šmarna gora, Rašica) in vzhodu (Posavsko hribovje) zagotavljajo dobre lege za pridelavo sadja in ekstenzivno živinorejo s poudarkom na pašništvu, ravninsko območje (Ljubljansko polje in Ljubljansko barje) pa prostor za pridelavo zelenjave v pokritih in nepokritih okoljih in mlečno živinorejo. Trnovo je bilo vse do pozidave v 80. letih 20. stoletja izredno pomembno za oskrbo mesta z zelenjavo. Številni pridelovalci in pridelovalke so zelenjavo sprva nosili, potem pa vozili na osrednjo ljubljansko tržnico s cizami, ki so ljubljanska posebnost. Sredi 19. stoletja se je na tem območju intenzivneje razvila pridelava zelenjave za potrebe živilske tržnice. Podrobna raziskava s konca 90. let 20. stoletja se je osredotočila na Trnovo, nekdanje predmestje na južnem delu Ljubljane, s poudarkom na načinu življenja trnovskih pridelovalk in pridelovalcev zelenjave – trnovske solatarce. Da bomo znali čim bolj ceniti, kar imamo, moramo imeti celosten vpogled tudi v preteklost samooskrbe v Ljubljani.
Organizator: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za varstvo okolja, Odsek za razvoj podeželja