Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, lep pozdrav!
Vesel sem, ko danes že cel dan poslušam, da je Ljubljane najlepše mesto. Ljubljana je res lepo mesto, vabim pa vas vse skupaj, da kdaj obiščete tudi Mursko Soboto.
Ko tujci pridejo v našo lepo državo, pogosto povedo tisto, kar sami pogosto pozabljamo – da imamo še vedno izvrstno ohranjeno naravo. Ko pogledajo, kako lahko dihajo kvaliteten zrak, pijejo kakovostno in neoporečno vodo, se gibljejo v naravi, ki je v veliki meri še vedno ohranjena, nam povedo tisto, kar mi vzamemo za samoumevno. Živimo, ne samo v lepih mestih, živimo obdani z lepo naravo. Vendar se narava spreminja, ne zato ker se je tako sama odločila, ampak zato ker mi živimo v naravi, in to ni nobena skrivnost, je ne varujemo tako, kot bi bilo potrebno, zato smo priča podnebnim spremembam. V tem trenutku, to verjetno poznate, je ocena evropskih inštitucij, da imamo na letni ravni škode v vseh državah EU približno 90 milijard evrov letno. Večina je povezana kot posledica podnebnih sprememb, tisto, kar je posebej skrb vzbujajoče, je, da j bo leta 2050, na letni ravni škode v Evropski uniji za 250 milijard, v kolikor procesa spreminjanja ne zaustavimo. To so velike številke, včasih bi rekli, da znanstvenice in znanstveniki pretiravajo. Vendar ko začnemo preračunavati, dejansko ugotovimo, da so nekatere številke kdaj tudi prenizke.
Mi se letos soočamo z žledom, to naravno katastrofo, ki je povzročila škodo več kot 400 milijonov evrov. Imeli smo srečo in po nekaj letih se nismo srečali s sušo, in imeli smo smolo, da smo se srečali z velikimi padavinami. Seveda, ko je prisotna naravna nesreča, smo vsi skupaj kot papige, »bomo naredili, bomo dali na razpolago resurse, naša prva prioriteta je varovanje pred naravnimi nesrečami …« in potem čez 3, 4 mesece, ko naravna nesreča postane preteklost, večina ljudi prioritete tudi spremeni. In potem tisti, ki dejansko vidimo, razumemo, ki želimo urejati, se ponovno počutimo neverjetno sami. Želim si, da čez 3, 4 mesece, ko bo tudi ta naravna nesreča, ki je sedaj tako zelo prisotna pri nas, pa tudi v nekaterih sosednjih državah, ko za nami, da bomo še vedno imeli zgodovinski spomin. Potrebno je veliko narediti, spremeniti prioritete in se potem teh odločitev nekaj časa držati.
Danes smo imeli, kot je že povedal župan, zaključno, 13. konferenco o kratkih verigah, ko se načrtno, od oktobra 2012 pogovarjamo s slovenskimi javnimi zavodi, ki imajo kupno moč 140 milijonov evrov različnih surovin za hrano, ali neposredno hrano, in to kljub temu da sem to že povedal, to je v sektorju, ki ima letno realizacijo milijardo dvesto. To je velika kupna moč. Že nekaj let si prizadevamo, da bi bila ta kupna moč realizirana v korist Slovenije. Korist Slovenije je, da se držimo principov lokalne samooskrbe. Začetni koraki so bili težki. Že pogovor v tej državi - Razmišljaj globalno, kupuj lokalno – je bil skorajda greh. Učili so nas, tisti, ki tako živijo, da je takšno razmišljanje napačno. Da je edino pravo razmišljanje, da kupujemo njihove produkte … Verjamem, da se je do danes to mnenje že spremenilo, moramo pa še marsikaj narediti. Torej v javnih zavodih, kjer je prvi cilj, da pridemo do 40 odstotkov lokalne nabave in potem naprej. Tukaj projekti dobro tečejo, in na to sem ponosen. Ne pozabiti, spoštovane gospe in spoštovani gospodje, da je čez dober teden, to je vedno tretji petek novembra, uradni dan slovenske hrane.
V vseh šolah bo potekala akcija, ki bo zajela več 100.000 mladih otrok, da se bodo srečali s slovenskim zajtrkom. To je bolj pomembno, kakor si mislimo. Če bi pogledali statistične podatke, koliko otrok prične s tistim, kar je prehransko najpomembneje, koliko otrok začne dan brez zajtrka, bi bili zgroženi. Tu moramo narediti pomemben korak naprej. Seveda je dan slovenske hrane, ko se vsi pogovarjamo o slovenski hrani, dober uvodni korak, a je samo prvi korak. S stališča prehranskega ministrstva je pomembno, da čim prej pridemo na teden slovenske hrane, potem na mesec in potem se pogumno odločimo, da bomo celo leto razmišljali tako. Seveda vsak korak šteje. Prvi korak mora vedno narediti vsak sam. Dejansko vas vabim k tem korakom, da pridemo do leta slovenske hrane, da delamo vsi skupaj.
Dovolite mi še, da spregovorim o vodi. Voda je ena redkih naravnih dobrin. V Sloveniji imamo napačen občutek, da jo imamo v neomejenih količinah. To seveda ne drži za pitno vodo. V sedanjem svetu je postala grda navada, da se iščejo dobički tam, kjer se ne bi smeli iskati. V nekaterih državah, zlasti najrevnejših, je v tem trenutku že prišlo do privatizacije uporabe vodnih virov. Saj vodnega vira nihče ne more odnesti, vendar se privatizira njegova uporaba. Ko pogledate ljudi v Afriki, s kupno močjo, ki jo poznate, kako težko pridejo ponekod do vode, se človek zgrozi. Zato ta aktivnost, ki poteka v EU in tudi v Sloveniji, da je vodo potrebno ohraniti kot naravno dobrino. To je aktivnost, ki lahko ohrani dostojanstvo človeka. Voda enostavno ne sme biti privatizirana. Zato je parlament v prejšnji sestavi pričel z aktivnostjo, ki je pomembna – da bi zapisali pravico do vode, pravico do pitne vodne, ki mora biti dosegljiva kot osnovna pravica, zapisana v ustavo. To je bilo verjetno eno najlepših dejanj Državnega zbora v prejšnji sestavi. In mislim, da je zelo primerno zahtevati od naših poslank in poslancev, da s to pobudo, s spremembo ustave, ki bo zaščitila pravico do naravnega vira, nadaljuje.
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, spoštovani gospod direktor, sejem, ki ga vodite in organizirate, je pomemben. Želim vam mnogo obiskovalcev, želim vam tudi poslovni uspeh, vse to je jamstvo, da se bo sejem nadaljeval tudi v prihodnje. In uspehov tega sejma se skupaj z vami veselim še naprej. Hvala.
Mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano